Domov » Pot ljubezni - ljubezenske zgodbe v Brežicah
Pot ljubezni
Ljubezen je največkrat imenovano čustvo in najbolj vznemirljivo. Prinaša največjo blaženost ali največjo bolečino, največ zmot ter hkrati največjo izpolnitev. Je čustvo, ki motivira naša dejanja in daje smisel. Določa naša socialna vedenja, nas spodbuja in hrabri. A ljubezen ni samo občutek, je tudi del kulture, zato so tudi ljubezenske zgodbe neločljivi del kulture in dediščine mesta/destinacije.
Dolžina poti: 2km
Čas trajanja: 1 h
Začetna točka: Železnobetonski most
Vsako mesto so skozi stoletja oblikovale številne zgodbe , ki so ali resnične ali pa so se skozi čas oblikovale kot del ljudskega izročila v obliki pravljic in legend, zaradi katerih je vsako mesto posebno in edinstveno. Ljubezenske zgodbe so pomembne v življenju vsakogar, osmišljajo življenje posameznika in so del kolektivnega spomina.
Zato zgodbo o ljubezni širimo, delimo, saj spoznavamo tudi kulturno dediščino in pravi pomen ljubezni, kjer imajo pomembno mesto vrednote kot so razumevanje, spoštovanje, nenasilje in mir.
Pot ljubezni oz. ljubezenskih zgodb povezuje 10 brežiških znamenitosti:
1. ŽELEZNOBETONSKI MOST
V Brežicah je sotočje Save in Krke. Sava je bila od 14. stoletja pa vse do konca prve svetovne vojne deželna meja med Kranjsko (na desnem bregu) in Štajersko (na levem bregu), danes med Dolenjsko in Štajersko. Še danes med prebivalci velja kot mejnica med pokrajinama.
Ste vedeli, da je bila Sava pomembna vodna pot? V 18. in 19. stoletju je bila najpomembnejša rečna pot po kateri so prevažali olje, žito, železo, sol in celo pošto. Leta 1862 zgrajena železniška proga Zidani Most-Zagreb, je izpodrinila ladijski promet po Savi. Most, kjer stojiš sedaj, je bil zgrajen leta 1906. Železnobetonski most Cesarja Jožefa I. čez Savo in Krko je bil s svojimi 524 metri tretji najdaljši most v Avstro-Ogrski. Za prehod je bilo treba plačevati mostnino ali mitnico. V ta namen je imela mestna občina zaposlenega mostninarja, ki je skoraj do druge svetovne vojne pobiral plačilo za prehod. Cene so bile določene, celo za perutnino, otroški voziček ali samokolnico.
Med drugo svetovno vojno so mesto mitničarjev prevzeli Nemci, mitnica je dobila funkcijo stražarnice za nadzor nad ljudmi. Most so hoteli po koncu druge svetovne vojne razstreliti Nemci, a so se morali hitro umikati pred partizani, za njimi so se po njemu umikali ustaši, ki bi razstrelitev zagotovo izpeljali, a jim je načrte prekrižal takratni brežiški župan Henrik Klabučar. Most krasi secesijska oblika ograj, ki dajejo tehniki mehkobo. Most je bil pomembno srečališče zaljubljenih…. Ko sta se dva srečala na mostu, se je tudi zaiskrilo.
Most s svojo slikovitostjo privablja številne zvezdnike. Jackie Chan se je v Brežicah mudil leta 1986, ko je med snemanjem filma Božjega oklepa po mostu norel z avtom in motorjem za motokros.
V njem živita kralj in kraljica…[grad]
2. POSAVSKI MUZEJ BREŽICE - GRAD BREŽICE
Razvozali ste uganko in prišli do gradu Brežice, kjer se nahaja Posavski muzej Brežice.
Če bi se v 12. stoletju sprehajali tod mimo, bi skozi rečne meglice in ob bujnem zelenju gotovo opazili mogočno leseno utrdbo povezano z naselbino Gradišče. Brskanje po obstoječih pisnih virih dokazuje, da omemba gradu sega že v leto 1249, ko so "Castrum Rhain" upravljali Salzburžani. Stoletja so tekla. Mirna in burna, složna in krvava. Zamenjali so se lastniki, od Salzburžanov, Ogrov, do Habsburžanov. Gnev podložnikov se je kopičil in leta 1515 izbruhnil v vseslovenski kmečki upor, ko je tudi brežiški grad popolnoma zgorel, prav tako mesto.
Grad, ki ga vidite pred seboj, je bil tudi izjemno pomemben del obrambnega pasu proti vpadom Turkov. Med leti 1530 do 1551 so zato odstranili ruševine starega gradu in sezidali novega s štirimi obrambnimi stolpi in dvema obrambnima obzidjema. Veliko vloženega denarja v obrambo se je plemičem izplačalo, saj je grad leta 1573 lahko odbil napad hrvaško–slovenskega kmečkega upora pod vodstvom Ilije Gregoriča. Seveda ne le bitke, v njem so se odvijale tudi lepše zgodbe. V 17. stoletju je grad pričel dobivati svojo razkošnejšo podobo, s posebno ljubeznijo sta ga v baročno rezidenco oblikovala grof Ignac Marija Attems z ženo Marijo Regino, ob medsebojni ljubezni sta ljubila tudi vse vrste umetnosti.
Od leta 1949 v gradu domujejo zbirke Posavskega muzeja Brežice. Vsaka živi svojo zgodbo. Ko boste imeli prosto minuto, ne zamudite priložnosti, da vas muzej zapelje nazaj v zgodovino posavskega časa in prostora. Slavnostna Viteška dvorana je tako izjemen slovenski biser in SRCE gradu Brežice. Skozi opazovanje poslikav lahko doživite razvoj arhitekture od antike do renesanse, na stropu pa zaplujete v bogato grško-rimsko mitologijo, ki so hkrati alegorije štirih elementov. Po izročilu stare grške filozofije so štiri temeljne sestavine vseh stvari: zrak, ogenj, zemlja in voda.
Začeli smo pri vodnem viru, nad reko Saro in kar nadaljujmo pri njem. Poiščite tretji prizor, ki prikazuje dramatičen prizor iz legende Pirama in Tisbe, ki je kasneje navdahnila tudi Shakespeara, da jo je upodobil v Romeu in Juliji. Prav zaradi literarne slave slednje je spomin na antična ljubimca zbledel.
Ob vhodu v grad Brežice oziroma v Posavski muzej Brežice poiščite podobo moškega in ženske, zakonca: Franja in Ive Stiplovšek. Franjo je leta 1949 postal prvi direktor Posavskega muzeja Brežice in ga vodil vse do upokojitve leta 1962. Združila ju je ljubezen do kulture in umetnosti. Svoje znanje in védenje o stoletnih tradicijah in izročilih sta nesebično delila in predstavljala s posebnim žarom. Ljubezen do kulture in umetnosti se med temi štirim stenami zagotovo čuti.
Vas je raziskovanje muzeja utrudilo?
Pred muzejem se ozrite naokoli in poiščite klopco ljubezni. Naredite spominsko fotografijo.
3. ULICA STARE PRAVDE - GASA
Sedaj sedite na ulici Stare pravde, imenovana tudi Gasa. V prejšnjih stoletjih so jo največ zasedali obrtniki. Tu je bila sredi 19. stoletja hiralnica, od leta 1872 bolnišnica, na začetku 20. stoletja pa otroški vrtec in žrebčarna.
Kam pa sedaj? Ja odgovor se skriva v žrebčarni. Poiskati je potrebno grajske hleve, ki imajo sedaj drugačno funkcijo. Kakšno, mogoče jo lahko celo slišiš? Ali pa razreši uganko:
Če možakar vanjo piha, prav gotovo, da ni tiha, saj od sebe daje glas in tako nam krajša čas. Barve je pa kot polenta, mi ji pravimo ... [trobenta]
4. GRAJSKI HLEVI
Si pred Glasbeno šolo Brežice?
Tudi, če ne slišiš trobente si na pravem mestu. V 16. stoletju se je pričela gradnja grajskih hlevov v mestu. Predelave so močno zabrisale prvotno podobo notranjosti. Sredi 19. stoletja so stavbo imenovali Jahalna šola - Reitschule. Takrat je bila v lasti brežiške plemiške družine Attems. V pritličju je ohranjena velika dvorana – nekdanji konjski hlevi s stebriščem in stropnimi oboki.
Kam sedaj?
Na poljih zeleno, v kaščah rumeno, v peči spečeno, na mizo zloženo. [kruh]
Ne veš? Sprehodi se čez cesto, kjer so bile nekoč grajske kašče.
5. GRAJSKA KAŠČA
Brežiško Krško polje je bila pomembna žitnica in »vrt« Slovenije. Grajska gospoda je od nekdaj od svojih podložnikov pobirala desetino. Za te potrebe so v mestih gradili velike kašče, kamor so spravljali žito. Brežiška kašča stoji še dandanes, zdajšnje mogočno poslopje pa je iz začetka 18. stoletja, medtem ko se prvotna stavba prvič omenja leta 1491. Lastnik gradu je bila plemiška družina Attems, v začetku 19. stoletja dr. Ignac grof Attems (1774 – 1861), štajerski deželni glavar. Grajska kašča v Brežicah sodi med najlepše ohranjene grajske kašče v Sloveniji in je uvrščena na seznam nepremičnih kulturnih spomenikov državnega pomena.
Odpravite se po nasprotni strani ceste, do rumene hiše z železnimi polkni. Na polknih poiščite lovorjeve grilande, začetnice LDC in letnico 1790, tedaj veš, da si na pravem mestu.
6. HIŠA DEL COTT
Un caloroso benvenuto!
Zakaj italijansko? Ker se je leta 1771 v čudovito stavbo pred vami iz Italije priselil Leonardo Del Cott in kmalu po prihodu v mesto vnesel več trgovskega vrveža. Hiša družine Del Cott je ena izmed najstarejših hiš v Brežicah. Del Cottovi so bilo dolgo časa najbogatejša in najuglednejša družina v Brežicah. Pred hišo lahko vidite v tlakovcih poseben vstop v "brežiško podzemlje" - gre namreč za vstop v prostore kleti oziroma veliko skladišče, katero je ta znana brežiška trgovska družina mnoga desetletja uporabljala za shranjevanje blaga.
Lokacija te hiše pa nam priča tudi o precej drugačnem toku Save, ki je včasih šumela tik pod hišami na zadnji strani. Pod hišo del Cottovih se je nahajalo tudi priročno savsko pristanišče. In tudi tukaj ne gre brez ljubezni: družinska zgodba govori o 11-letnem Karlu, ki je med igro na glavni ulici s kamnom nesrečno poškodoval zob 10-letni sosedi Evgeniji Potočnik. Na razburjenje staršev se je spontano odzval, da bo v vsakem primeru njegova žena.
In veste kaj? Resnično sta se poročila leta 1877. Tukaj resnično drži pregovor Aristotela: »Kaj je prijatelj? Ena duša, ki prebiva v dveh telesih.«
Kam sedaj?
Moški ženskam večkrat podarijo posebno rožo. Katero? Reši uganko in se odpravi do okrepčevalnice s tem imenom.
Dobro nam znana opojna cvetlica, s trni prekrita, je vrtna kraljica. [vrtnica]
7. NARODNI DOM
Dandanes nam je samoumevno, da v lastni državi pišemo, beremo in govorimo materni jezik. A nekoč temu ni bilo tako. Ob koncu 19. stoletja, ko so bili napisi v mestu samo nemški in je občinski tajnik vztrajno uporabljal nemški žig namesto slovenskega, je bilo za narodno zavest izrednega pomena, da je v Brežicah deloval slovenski Narodni dom, posojilnica, tamburaški in pevski zbor. Narodni dom, ki je bil zbirališče zavednih Slovencev, je bil slovesno odprt 11. 8. 1895, na otvoritev pa so prišli slovenski domoljubi iz vseh smeri dežele. Poglejte, Narodni dom je stal le nekaj metrov od zbirališča nemških simpatizerjev.
Pred Narodnim domom je v stavbi pred vami deloval hotel Klembas, po smrti lastnikov pa so se rodoljubi iz Brežic in okolice izjemno hitro organizirali, zbrali denar, odkupili to stavbo in v njej odprli Posojilnico v Brežicah. Tu je nato svoje stalne prostore za delovanje končno dobila tudi čitalnica (in s tem čitalniško gibanje), pa gostinski lokal, urarska obrt Mirka Gregoriča, brivsko-frizerska in lasuljarska obrt Josipa Holya, steklarstvo in drugo.
Stavba je bila leta 1904 nadgrajena in je dobila napis Narodni dom. Postal je središče društvenega življenja, ko so po ustanovitvi brežiški Sokoli v njem prirejali koncerte, plese, gledališke predstave ... A že 15. avgusta leta 1896 se je tu odvil pevski koncert, udeležba je bila izjemna. Na koncert je prišlo okoli dva tisoč gostov. Koncert se je odvijal na vrtu in v dvorani Narodnega doma v hotelu Klembas.
Slovence so skozi zgodovino v pravo smer, vse do samostojne države, vodili pokončni žene in možje, domoljubi, ki se s svojo ljubeznijo do domovine niso kitili in bahali, temveč so jo živeli.
Pomembno je, da imamo domoljubje in ljubezen do lastne domovine. Domoljubje je opredeljenost vseh prebivalec, je prostor, kultura, zgodovina, vrednote, v katere smo se rodili. Ljubezen do domovine je nekaj, kjer se lahko poistovetimo vsi. V mestu je deloval Radoslav Razlag, odvetnik in pesnik, ki je napisal pesem Domovini, in skladatelj Benjamin Ipavec, ki je napisal ključno pesem za vzpostavljanje nacionalne istovetnosti.
Kam sedaj? Ljudje radi raziskujemo nove kraje, države. Velik vpliv v Brežicah je imela tudi, ...
Nekdaj razdeljena sem vzhod in zahod delila, a ko sem se združila sem svetovno nogometno lovoriko pridobila. [Nemčija]
8. NEMŠKI DOM
Brežice so dolga leta ostajala otok slovenskega nemštva. V času narodnoosvobodilnih bojev med Slovenci in Nemci v Brežicah je vsestranska politična dejavnost slovenskega Narodnega doma spodbudila brežiške Nemce, da so proti koncu leta 1904 odprli Nemški dom s hotelom Pri črnem orlu. Nemški dom je postal drugi dom »brežiških« Nemcev in njihovih podpornikov.
Če se je v Narodnem domu širila slovenska narodna zavest, ki je bila pomemben pri oblikovanju narodne identitete Brežičanov, je bila Nemška hiša center širjenja nemškega jezika, kulture in idej o nemškem političnem gibanju. Kultura in nenazadnje kulturna dediščina, ki so nam jih pustili brežiški Nemci so pomemben del zgodovine mesta.
Sama stavba je bila zgrajena v severno renesančnem slogu in je prava posebnost mesta.
Ljubezen do nemškega »načina življenja« je prispevala k širjenju Brežic, ki so postajale politično, gospodarsko in administrativno središče, kjer sta bila v nenehnem trenju slovenska in nemška mišljenja in politična gibanja. Vsaka je po svoje vplivala na modernizacijo in razvoj mesta. Ljubezen do narodne zavesti in izkazovanja pripadnosti je oblikovala Brežice v mesto, ki je ponosno na svojo raznoliko preteklost. Zagotovo pa se je ta ljubezen prelila tudi v srca meščanov. V mestu se je v tem času po večini slišala izključno nemška beseda, vendar so Slovenci in Nemci sobivali in kdo ve koliko skrivnih ljubezni in porok se je zgodilo med njimi.
Ljubezen do doma na nek način simbolizira tudi spomenik izgnancev, iz katerega so šli, pa niso vedeli ali se bodo vrnili.
Kam pa sedaj?
Streha visoka nad mestom bedi, v njej vsako uro zvon zadoni. [cerkev]
9. CERKEV sv. Lovrenca
Začeli smo pri vodi in tudi tukaj je element vode igral pomembno vlogo.
Župnijska cerkev Sv. Lovrenca je naslednica prvotne cerkve, ki je stala sedanji skoraj nasproti sedanje skoraj nasproti, čez cesto, na nekdanjem savskem bregu. Leta 1781 je Brežice prizadela velika povodenj. Sava je izpodjedla pokopališče in temelje stare župnijske cerkve. Svetega Lovrenca pred vami so začeli graditi že 1781 pod vodstvom stavbnega mojstra Janeza Nepomuka Fuchsa. Cerkev je enoladijska, s prezbiterijem, vključuje pa elemente poznega baroka in romanskega sloga. Neobičajen naj bi bil vhod vanjo - saj je vhod kot nekakšen majhen prizidek.
Poglejte prav na vrh cerkve. Morda se boste morali malo premakniti po ulici, da boste okras na vrhu dobro videli. Nadangel Gabrijel piha v rog na vrhu zvonika.
Prebivalci so z ljubeznijo do vere postavili novo cerkev v kateri si pari pred Bogom zaobljubijo večno zvestobo.
Kam sedaj?
46 m visok in pokončen že dolgo stoji, nekoč skrbel je, da mesto vodo dobi. [vodovodni stolp]
10. VODOVODNI STOLP
Dobrodošli pri gotovo najbolj prepoznavni točki v našem lepem mestu!
Z razgibano veduto, ki jo krasi mogočen vodovodni stolp, se lahko pohvalijo le še v severnem delu Kranja.
Poglejte si ta zanimivi stolp, ki je od 1914 pa vse do 1983 omogočal, da je bila voda, ki so jo načrpali iz zajetja v Brezini, stalno dostopna tudi v samem centru mesta: visok je kar 46 metrov, okrogle oblike, na vrhu pa ga krasi osmerokotni zaključek, kjer se je nahajal rezervoar z vodo. Vodovodni stolp je postal simbol Brežic, ki ga je Občina umestila tudi v svoj uradni znak.
Sedaj pa se ozrite navzgor in poglejte leseni okras na vrhu.
Vodovodni stolp ima namreč svojo ljubezensko zgodbo.
Legenda pravi, da se je nek plemič ali poslovnež ob obisku Brežic zaljubil v Brežičanko in se v znak svoje ljubezni s takratnim arhitektom dogovoril, da na Vodovodni stolp okoli oken oblikuje srca. Lepo oblikovan spomenik tehnične dediščine ponuja interaktivno doživetje o vodi in preskrbi z njo ter njenemu pomenu. Srca pa vse te vrednote in neprecenljivost dobre in dostopne vode dodatno osmišljajo.
Romantično, kajne?
Kot ste spoznali, se ljubezen v vseh svojih oblikah skriva v mnogih kotičkih Brežic. Brežice nosijo veliko ljubezenskih zgodb, predvsem pa so majhno mesto z velikim srcem, kjer stavbna pročelja mestnega jedra pišejo zgodbe o zanimivi zgodovini, kulturi, arhitekturi in življenju Brežičanov.
Prišli pa smo skoraj do konca brežiških ljubezenskih zgodb, a vendar… Brežičani smo zares znani po tem, da vas domov ne pustimo lačne. Poleg ljubezni do dediščine, nudimo na pokušino tudi ugodje ob dobri hrani, in zaresno udejanjanje pomena reka »Ljubezen gre skozi želodec«. Le korak od Vodovodnega stolpa se nahaja Ošterija Debeluh. Ta nudi vrhunsko kulinariko, ki je dodobra prepredena s svežimi idejami, in se dopolnjuje z okusi kakovostne, lokalno pridelane hrane (krškopoljec,…) in žlahtne kapljice. Užitje doživetja okusa in njegovih prepletov razkrije filozofijo, ki ji sledi tematska pot.
Čas trajanja: 1 h
Začetna točka: Železnobetonski most
Vsako mesto so skozi stoletja oblikovale številne zgodbe , ki so ali resnične ali pa so se skozi čas oblikovale kot del ljudskega izročila v obliki pravljic in legend, zaradi katerih je vsako mesto posebno in edinstveno. Ljubezenske zgodbe so pomembne v življenju vsakogar, osmišljajo življenje posameznika in so del kolektivnega spomina.
Zato zgodbo o ljubezni širimo, delimo, saj spoznavamo tudi kulturno dediščino in pravi pomen ljubezni, kjer imajo pomembno mesto vrednote kot so razumevanje, spoštovanje, nenasilje in mir.
Pot ljubezni oz. ljubezenskih zgodb povezuje 10 brežiških znamenitosti:
1. ŽELEZNOBETONSKI MOST
V Brežicah je sotočje Save in Krke. Sava je bila od 14. stoletja pa vse do konca prve svetovne vojne deželna meja med Kranjsko (na desnem bregu) in Štajersko (na levem bregu), danes med Dolenjsko in Štajersko. Še danes med prebivalci velja kot mejnica med pokrajinama.
Ste vedeli, da je bila Sava pomembna vodna pot? V 18. in 19. stoletju je bila najpomembnejša rečna pot po kateri so prevažali olje, žito, železo, sol in celo pošto. Leta 1862 zgrajena železniška proga Zidani Most-Zagreb, je izpodrinila ladijski promet po Savi. Most, kjer stojiš sedaj, je bil zgrajen leta 1906. Železnobetonski most Cesarja Jožefa I. čez Savo in Krko je bil s svojimi 524 metri tretji najdaljši most v Avstro-Ogrski. Za prehod je bilo treba plačevati mostnino ali mitnico. V ta namen je imela mestna občina zaposlenega mostninarja, ki je skoraj do druge svetovne vojne pobiral plačilo za prehod. Cene so bile določene, celo za perutnino, otroški voziček ali samokolnico.
Med drugo svetovno vojno so mesto mitničarjev prevzeli Nemci, mitnica je dobila funkcijo stražarnice za nadzor nad ljudmi. Most so hoteli po koncu druge svetovne vojne razstreliti Nemci, a so se morali hitro umikati pred partizani, za njimi so se po njemu umikali ustaši, ki bi razstrelitev zagotovo izpeljali, a jim je načrte prekrižal takratni brežiški župan Henrik Klabučar. Most krasi secesijska oblika ograj, ki dajejo tehniki mehkobo. Most je bil pomembno srečališče zaljubljenih…. Ko sta se dva srečala na mostu, se je tudi zaiskrilo.
Most s svojo slikovitostjo privablja številne zvezdnike. Jackie Chan se je v Brežicah mudil leta 1986, ko je med snemanjem filma Božjega oklepa po mostu norel z avtom in motorjem za motokros.
In tako kot mostovi združujejo bregove, se povezujemo tudi ljudje. Združujemo naša srca. Vabimo te, da odideš na drugi most proti HE Brežice, poskrbiš za spominsko fotografijo na »foto točki«, ter razvozlaš uganko, ki te popelje na naslednjo točko na poti ljubezni.
V njem živita kralj in kraljica…[grad]
2. POSAVSKI MUZEJ BREŽICE - GRAD BREŽICE
Razvozali ste uganko in prišli do gradu Brežice, kjer se nahaja Posavski muzej Brežice.
Če bi se v 12. stoletju sprehajali tod mimo, bi skozi rečne meglice in ob bujnem zelenju gotovo opazili mogočno leseno utrdbo povezano z naselbino Gradišče. Brskanje po obstoječih pisnih virih dokazuje, da omemba gradu sega že v leto 1249, ko so "Castrum Rhain" upravljali Salzburžani. Stoletja so tekla. Mirna in burna, složna in krvava. Zamenjali so se lastniki, od Salzburžanov, Ogrov, do Habsburžanov. Gnev podložnikov se je kopičil in leta 1515 izbruhnil v vseslovenski kmečki upor, ko je tudi brežiški grad popolnoma zgorel, prav tako mesto.
Grad, ki ga vidite pred seboj, je bil tudi izjemno pomemben del obrambnega pasu proti vpadom Turkov. Med leti 1530 do 1551 so zato odstranili ruševine starega gradu in sezidali novega s štirimi obrambnimi stolpi in dvema obrambnima obzidjema. Veliko vloženega denarja v obrambo se je plemičem izplačalo, saj je grad leta 1573 lahko odbil napad hrvaško–slovenskega kmečkega upora pod vodstvom Ilije Gregoriča. Seveda ne le bitke, v njem so se odvijale tudi lepše zgodbe. V 17. stoletju je grad pričel dobivati svojo razkošnejšo podobo, s posebno ljubeznijo sta ga v baročno rezidenco oblikovala grof Ignac Marija Attems z ženo Marijo Regino, ob medsebojni ljubezni sta ljubila tudi vse vrste umetnosti.
Od leta 1949 v gradu domujejo zbirke Posavskega muzeja Brežice. Vsaka živi svojo zgodbo. Ko boste imeli prosto minuto, ne zamudite priložnosti, da vas muzej zapelje nazaj v zgodovino posavskega časa in prostora. Slavnostna Viteška dvorana je tako izjemen slovenski biser in SRCE gradu Brežice. Skozi opazovanje poslikav lahko doživite razvoj arhitekture od antike do renesanse, na stropu pa zaplujete v bogato grško-rimsko mitologijo, ki so hkrati alegorije štirih elementov. Po izročilu stare grške filozofije so štiri temeljne sestavine vseh stvari: zrak, ogenj, zemlja in voda.
Začeli smo pri vodnem viru, nad reko Saro in kar nadaljujmo pri njem. Poiščite tretji prizor, ki prikazuje dramatičen prizor iz legende Pirama in Tisbe, ki je kasneje navdahnila tudi Shakespeara, da jo je upodobil v Romeu in Juliji. Prav zaradi literarne slave slednje je spomin na antična ljubimca zbledel.
V gradu mnogi pari začnejo svojo življenjsko pot, v objemu trdnih grajskih zidov, ki so vase vsrkali moč številnih in nepozabnih življenjskih zgodb. Pari se lahko poročijo v poročni sobi, ki je uradni prostor sklenitve poročne zveze, ali si izberejo prostor po svoji meri - vse od Viteške dvorane, terase ali vinske kleti.
Ob vhodu v grad Brežice oziroma v Posavski muzej Brežice poiščite podobo moškega in ženske, zakonca: Franja in Ive Stiplovšek. Franjo je leta 1949 postal prvi direktor Posavskega muzeja Brežice in ga vodil vse do upokojitve leta 1962. Združila ju je ljubezen do kulture in umetnosti. Svoje znanje in védenje o stoletnih tradicijah in izročilih sta nesebično delila in predstavljala s posebnim žarom. Ljubezen do kulture in umetnosti se med temi štirim stenami zagotovo čuti.
Vas je raziskovanje muzeja utrudilo?
Pred muzejem se ozrite naokoli in poiščite klopco ljubezni. Naredite spominsko fotografijo.
3. ULICA STARE PRAVDE - GASA
Sedaj sedite na ulici Stare pravde, imenovana tudi Gasa. V prejšnjih stoletjih so jo največ zasedali obrtniki. Tu je bila sredi 19. stoletja hiralnica, od leta 1872 bolnišnica, na začetku 20. stoletja pa otroški vrtec in žrebčarna.
Kam pa sedaj? Ja odgovor se skriva v žrebčarni. Poiskati je potrebno grajske hleve, ki imajo sedaj drugačno funkcijo. Kakšno, mogoče jo lahko celo slišiš? Ali pa razreši uganko:
Če možakar vanjo piha, prav gotovo, da ni tiha, saj od sebe daje glas in tako nam krajša čas. Barve je pa kot polenta, mi ji pravimo ... [trobenta]
4. GRAJSKI HLEVI
Si pred Glasbeno šolo Brežice?
Tudi, če ne slišiš trobente si na pravem mestu. V 16. stoletju se je pričela gradnja grajskih hlevov v mestu. Predelave so močno zabrisale prvotno podobo notranjosti. Sredi 19. stoletja so stavbo imenovali Jahalna šola - Reitschule. Takrat je bila v lasti brežiške plemiške družine Attems. V pritličju je ohranjena velika dvorana – nekdanji konjski hlevi s stebriščem in stropnimi oboki.
Tu se je rodila marsikatera ljubezen, ljubezen do živali – konj. Ali veš, da iz Posavja izvira ena od treh vrst avtohtone slovenske pasme konj? To je posavski konj, poleg lipicanca in slovenskega hladnokrvnega konja. Konji so plemenite živali, ki imajo izostren sluh, saj z njimi izredno dobro poslušajo in izražajo svoje razpoloženje. Kar je potrebno početi tudi v ljubezni in glasbi. Danes se tu rojeva ljubezen do glasbe in petja, ki je ključ do marsikaterega srca. Ko se zasliši zvok iz učilnic, se glasba zasidra globoko v srce.
Kam sedaj?
Na poljih zeleno, v kaščah rumeno, v peči spečeno, na mizo zloženo. [kruh]
Ne veš? Sprehodi se čez cesto, kjer so bile nekoč grajske kašče.
5. GRAJSKA KAŠČA
Brežiško Krško polje je bila pomembna žitnica in »vrt« Slovenije. Grajska gospoda je od nekdaj od svojih podložnikov pobirala desetino. Za te potrebe so v mestih gradili velike kašče, kamor so spravljali žito. Brežiška kašča stoji še dandanes, zdajšnje mogočno poslopje pa je iz začetka 18. stoletja, medtem ko se prvotna stavba prvič omenja leta 1491. Lastnik gradu je bila plemiška družina Attems, v začetku 19. stoletja dr. Ignac grof Attems (1774 – 1861), štajerski deželni glavar. Grajska kašča v Brežicah sodi med najlepše ohranjene grajske kašče v Sloveniji in je uvrščena na seznam nepremičnih kulturnih spomenikov državnega pomena.
A poleg same stavbe želimo tukaj pokazati tudi ljubezen do hrane. Zakaj? Hrana nas drži pokonci, nam daje energijo za vse kar želimo početi pa še tako dobrega okusa je. Hrana tudi povezuje ljudi, saj pogosto poveže družino, prijatelje, pare ob posebnih priložnostih, večerjah. S hrano lahko drugim pokažemo koliko nam pomenijo. Saj veste kaj pravijo, ljubezen gre skozi želodec. Žita so predstavljala osnovna živila ne samo za jedilnike ljudi, ampak tudi slovensko avtohtono pasmo prašičev, vsem znanih krškopoljskih prašičev, ki so se razvili na Krškem polju. Posebnost mesa in mesnin iz prašičev krškopoljske pasme je boljša okusnost, sočnost in aromatičnost mesnih izdelkov in jedi.
Kam sedaj?Odpravite se po nasprotni strani ceste, do rumene hiše z železnimi polkni. Na polknih poiščite lovorjeve grilande, začetnice LDC in letnico 1790, tedaj veš, da si na pravem mestu.
6. HIŠA DEL COTT
Un caloroso benvenuto!
Zakaj italijansko? Ker se je leta 1771 v čudovito stavbo pred vami iz Italije priselil Leonardo Del Cott in kmalu po prihodu v mesto vnesel več trgovskega vrveža. Hiša družine Del Cott je ena izmed najstarejših hiš v Brežicah. Del Cottovi so bilo dolgo časa najbogatejša in najuglednejša družina v Brežicah. Pred hišo lahko vidite v tlakovcih poseben vstop v "brežiško podzemlje" - gre namreč za vstop v prostore kleti oziroma veliko skladišče, katero je ta znana brežiška trgovska družina mnoga desetletja uporabljala za shranjevanje blaga.
Lokacija te hiše pa nam priča tudi o precej drugačnem toku Save, ki je včasih šumela tik pod hišami na zadnji strani. Pod hišo del Cottovih se je nahajalo tudi priročno savsko pristanišče. In tudi tukaj ne gre brez ljubezni: družinska zgodba govori o 11-letnem Karlu, ki je med igro na glavni ulici s kamnom nesrečno poškodoval zob 10-letni sosedi Evgeniji Potočnik. Na razburjenje staršev se je spontano odzval, da bo v vsakem primeru njegova žena.
In veste kaj? Resnično sta se poročila leta 1877. Tukaj resnično drži pregovor Aristotela: »Kaj je prijatelj? Ena duša, ki prebiva v dveh telesih.«
Kam sedaj?
Moški ženskam večkrat podarijo posebno rožo. Katero? Reši uganko in se odpravi do okrepčevalnice s tem imenom.
Dobro nam znana opojna cvetlica, s trni prekrita, je vrtna kraljica. [vrtnica]
7. NARODNI DOM
Dandanes nam je samoumevno, da v lastni državi pišemo, beremo in govorimo materni jezik. A nekoč temu ni bilo tako. Ob koncu 19. stoletja, ko so bili napisi v mestu samo nemški in je občinski tajnik vztrajno uporabljal nemški žig namesto slovenskega, je bilo za narodno zavest izrednega pomena, da je v Brežicah deloval slovenski Narodni dom, posojilnica, tamburaški in pevski zbor. Narodni dom, ki je bil zbirališče zavednih Slovencev, je bil slovesno odprt 11. 8. 1895, na otvoritev pa so prišli slovenski domoljubi iz vseh smeri dežele. Poglejte, Narodni dom je stal le nekaj metrov od zbirališča nemških simpatizerjev.
Pred Narodnim domom je v stavbi pred vami deloval hotel Klembas, po smrti lastnikov pa so se rodoljubi iz Brežic in okolice izjemno hitro organizirali, zbrali denar, odkupili to stavbo in v njej odprli Posojilnico v Brežicah. Tu je nato svoje stalne prostore za delovanje končno dobila tudi čitalnica (in s tem čitalniško gibanje), pa gostinski lokal, urarska obrt Mirka Gregoriča, brivsko-frizerska in lasuljarska obrt Josipa Holya, steklarstvo in drugo.
Stavba je bila leta 1904 nadgrajena in je dobila napis Narodni dom. Postal je središče društvenega življenja, ko so po ustanovitvi brežiški Sokoli v njem prirejali koncerte, plese, gledališke predstave ... A že 15. avgusta leta 1896 se je tu odvil pevski koncert, udeležba je bila izjemna. Na koncert je prišlo okoli dva tisoč gostov. Koncert se je odvijal na vrtu in v dvorani Narodnega doma v hotelu Klembas.
Slovence so skozi zgodovino v pravo smer, vse do samostojne države, vodili pokončni žene in možje, domoljubi, ki se s svojo ljubeznijo do domovine niso kitili in bahali, temveč so jo živeli.
Pomembno je, da imamo domoljubje in ljubezen do lastne domovine. Domoljubje je opredeljenost vseh prebivalec, je prostor, kultura, zgodovina, vrednote, v katere smo se rodili. Ljubezen do domovine je nekaj, kjer se lahko poistovetimo vsi. V mestu je deloval Radoslav Razlag, odvetnik in pesnik, ki je napisal pesem Domovini, in skladatelj Benjamin Ipavec, ki je napisal ključno pesem za vzpostavljanje nacionalne istovetnosti.
Kam sedaj? Ljudje radi raziskujemo nove kraje, države. Velik vpliv v Brežicah je imela tudi, ...
Nekdaj razdeljena sem vzhod in zahod delila, a ko sem se združila sem svetovno nogometno lovoriko pridobila. [Nemčija]
8. NEMŠKI DOM
Brežice so dolga leta ostajala otok slovenskega nemštva. V času narodnoosvobodilnih bojev med Slovenci in Nemci v Brežicah je vsestranska politična dejavnost slovenskega Narodnega doma spodbudila brežiške Nemce, da so proti koncu leta 1904 odprli Nemški dom s hotelom Pri črnem orlu. Nemški dom je postal drugi dom »brežiških« Nemcev in njihovih podpornikov.
Če se je v Narodnem domu širila slovenska narodna zavest, ki je bila pomemben pri oblikovanju narodne identitete Brežičanov, je bila Nemška hiša center širjenja nemškega jezika, kulture in idej o nemškem političnem gibanju. Kultura in nenazadnje kulturna dediščina, ki so nam jih pustili brežiški Nemci so pomemben del zgodovine mesta.
Sama stavba je bila zgrajena v severno renesančnem slogu in je prava posebnost mesta.
Ljubezen do nemškega »načina življenja« je prispevala k širjenju Brežic, ki so postajale politično, gospodarsko in administrativno središče, kjer sta bila v nenehnem trenju slovenska in nemška mišljenja in politična gibanja. Vsaka je po svoje vplivala na modernizacijo in razvoj mesta. Ljubezen do narodne zavesti in izkazovanja pripadnosti je oblikovala Brežice v mesto, ki je ponosno na svojo raznoliko preteklost. Zagotovo pa se je ta ljubezen prelila tudi v srca meščanov. V mestu se je v tem času po večini slišala izključno nemška beseda, vendar so Slovenci in Nemci sobivali in kdo ve koliko skrivnih ljubezni in porok se je zgodilo med njimi.
Ljubezen do doma na nek način simbolizira tudi spomenik izgnancev, iz katerega so šli, pa niso vedeli ali se bodo vrnili.
Kam pa sedaj?
Streha visoka nad mestom bedi, v njej vsako uro zvon zadoni. [cerkev]
9. CERKEV sv. Lovrenca
Začeli smo pri vodi in tudi tukaj je element vode igral pomembno vlogo.
Župnijska cerkev Sv. Lovrenca je naslednica prvotne cerkve, ki je stala sedanji skoraj nasproti sedanje skoraj nasproti, čez cesto, na nekdanjem savskem bregu. Leta 1781 je Brežice prizadela velika povodenj. Sava je izpodjedla pokopališče in temelje stare župnijske cerkve. Svetega Lovrenca pred vami so začeli graditi že 1781 pod vodstvom stavbnega mojstra Janeza Nepomuka Fuchsa. Cerkev je enoladijska, s prezbiterijem, vključuje pa elemente poznega baroka in romanskega sloga. Neobičajen naj bi bil vhod vanjo - saj je vhod kot nekakšen majhen prizidek.
Poglejte prav na vrh cerkve. Morda se boste morali malo premakniti po ulici, da boste okras na vrhu dobro videli. Nadangel Gabrijel piha v rog na vrhu zvonika.
Prebivalci so z ljubeznijo do vere postavili novo cerkev v kateri si pari pred Bogom zaobljubijo večno zvestobo.
Kam sedaj?
46 m visok in pokončen že dolgo stoji, nekoč skrbel je, da mesto vodo dobi. [vodovodni stolp]
10. VODOVODNI STOLP
Dobrodošli pri gotovo najbolj prepoznavni točki v našem lepem mestu!
Z razgibano veduto, ki jo krasi mogočen vodovodni stolp, se lahko pohvalijo le še v severnem delu Kranja.
Poglejte si ta zanimivi stolp, ki je od 1914 pa vse do 1983 omogočal, da je bila voda, ki so jo načrpali iz zajetja v Brezini, stalno dostopna tudi v samem centru mesta: visok je kar 46 metrov, okrogle oblike, na vrhu pa ga krasi osmerokotni zaključek, kjer se je nahajal rezervoar z vodo. Vodovodni stolp je postal simbol Brežic, ki ga je Občina umestila tudi v svoj uradni znak.
Sedaj pa se ozrite navzgor in poglejte leseni okras na vrhu.
Vodovodni stolp ima namreč svojo ljubezensko zgodbo.
Legenda pravi, da se je nek plemič ali poslovnež ob obisku Brežic zaljubil v Brežičanko in se v znak svoje ljubezni s takratnim arhitektom dogovoril, da na Vodovodni stolp okoli oken oblikuje srca. Lepo oblikovan spomenik tehnične dediščine ponuja interaktivno doživetje o vodi in preskrbi z njo ter njenemu pomenu. Srca pa vse te vrednote in neprecenljivost dobre in dostopne vode dodatno osmišljajo.
Romantično, kajne?
Kot ste spoznali, se ljubezen v vseh svojih oblikah skriva v mnogih kotičkih Brežic. Brežice nosijo veliko ljubezenskih zgodb, predvsem pa so majhno mesto z velikim srcem, kjer stavbna pročelja mestnega jedra pišejo zgodbe o zanimivi zgodovini, kulturi, arhitekturi in življenju Brežičanov.
Prišli pa smo skoraj do konca brežiških ljubezenskih zgodb, a vendar… Brežičani smo zares znani po tem, da vas domov ne pustimo lačne. Poleg ljubezni do dediščine, nudimo na pokušino tudi ugodje ob dobri hrani, in zaresno udejanjanje pomena reka »Ljubezen gre skozi želodec«. Le korak od Vodovodnega stolpa se nahaja Ošterija Debeluh. Ta nudi vrhunsko kulinariko, ki je dodobra prepredena s svežimi idejami, in se dopolnjuje z okusi kakovostne, lokalno pridelane hrane (krškopoljec,…) in žlahtne kapljice. Užitje doživetja okusa in njegovih prepletov razkrije filozofijo, ki ji sledi tematska pot.
Vas zanima več?
Za dodatne informacije vas prosimo, da nam pošljite sporočilo. Odgovorili vam bomo v nakjrajšem možnem času.ZPTM BREŽICE
Gubčeva ulica 10A
© 2023 discoverbrezice.com
izdelava: ETREND
izdelava: ETREND
