5893

    Brežice - mesto z več kot 660-letno tradicijo

    Bogate pretekle zgodbe, ki še danes nagovorijo

    Okolica današnjih Brežic je bila poseljena že v prazgodovini. To potrjujejo bogati keltski grobovi iz drugega stoletja pred našim štetjem, najdeni na območju sejmišča. Kot kraj so Brežice prvič omenjene leta 1241, in sicer z imenom Rain, kar v nemškem jeziku pomeni obala rečne struge. Reka Sava, ki se tu izliva v Krko, je skozi stoletja tik ob levem bregu svoje struge narekovala pozidavo starega mestnega naselja in mu tako določila tudi ime. Slovensko ime »Brežice« namreč pomeni mestno naselbino na bregovih reke: breg – bregci – brežci – Brežice.
     
    Ozemlje je v 11. stoletju prišlo v roke salzburške nadškofije in ostalo v njeni posesti vse do 15. stoletja, mesto pa se je zaradi dobre lege začelo zgodaj razvijati. Tako je imelo že v 13. stoletju svoj grad, vojaško posadko, sodišče in kovnico denarja, postalo pa je tudi upravno in gospodarsko središče salzburške posesti v Posavju. Mestne pravice je mesto dobilo leta 1353, na čelu mestne uprave pa je bil mestni sodnik, ki ga je imenoval salzburški nadškof. Opravljal je tudi civilno ter nižje kazensko in krvno sodstvo. Mestno je imelo takrat dva sejma (na binkošti in na lovrencovo), osem dni pred vsakim sejmom je veljal tržni mir. Meščani so imeli pravico ribolova, vendar so morali z ribami postreči nadškofu in njegovemu spremstvu, kadar je prišel v mesto. Za nakup in celo za uveljavitev dedovanja posesti je moral nemeščan pridobiti soglasje nadškofa.
     
    »Brežice so imele zaradi hitrega razvoja že v 13. stoletju svoj grad, vojaško posadko, sodišče in kovnico denarja, mestne pravice pa so dobile leta 1353.«

    Ob koncu 15. stoletja je Brežice opustošil madžarski kralj Matija Korvin, znan tudi kot kralj Matjaž. Po desetletni vojni med njim in Habsburžani je mesto po podpisu mirovne pogodbe pripadlo slednjim in Brežice so tako postale deželnoknežje mesto.
     
    »Po kmečkem uporu leta 1515 je bil uničen brežiški grad, ki pa je bil v naslednjih letih obnovljen in je odigral pomembno vlogo med slovenskim uporom leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca.«

    V času turških vpadov so bile Brežice večkrat požgane in oplenjene. V slovenskem kmečkem uporu leta 1515, ko je mesto napadlo 9000 kmetov, sta pogorela tako stari grad iz prve polovice 12. stoletja kot mesto. Grad so kasneje obnovili in utrdili z vogalnimi obrambnimi stolpi, tako da je edini v Posavju kljuboval napadom upornih kmetov med hrvaško-slovenskim uporom leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca.

    Pomembna prelomnica za mesto je bilo leto 1535, ko so Brežice dobile pravico do lastnega grba, ki se je ohranil do današnjih dni in kaže tri brda nad tekočo vodo, v ozadju pa piramido. Tekoča voda predstavlja Savo, tri brda dežele Štajersko, Kranjsko in Hrvaško, piramida za njimi pa vzhajajoče sonce.
     
    Brežice so konec srednjega veka pričakale kot pomembno trgovsko in obrtno središče v jugovzhodnem delu Štajerske. V drugi polovici 16. stoletja je v Brežicah prevladal protestantizem in mesto je dobilo lastnega predikanta. 17. stoletje je zaznamoval prihod frančiškanov, ki so leta 1660 zgradili frančiškanski samostan, okoli katerega se je razvilo manjše severno predmestje. V sedanji, po vojni zgrajeni samostanski stavbi od leta 1945 dalje deluje Gimnazija Brežice.
     
    »Brežice so postale pomembno upravno in obrtno središče spodnjega Posavja na štajerski strani.«

    V novem veku so Brežičani živeli predvsem od trgovine in prometa. Ker mesto leži ob reki Savi, ki je bila pomembna vodna pot iz avstrijskih pokrajin proti vzhodu, je bilo tu živahno rečno pristanišče. Še danes je ob nekdanjem bregu ohranjenih nekaj večjih hiš bogatih trgovskih družin. Kljub temu so bile Brežice predvsem upravno in obrtno središče spodnjega Posavja na štajerski strani in so tekmovale s Krškim, ki je bilo enako pomembno na kranjski strani.
     
    »Po 2. svetovni vojni je mesto dočakalo bolj optimistične čase in se je pričelo hitro razvijati.«

    »Brežiški Slovenci« so, da bi se postavili po robu načrtni germanizaciji, ob koncu 19. stoletja v mestu ustanovili čitalnico, posojilnico in Narodni dom ter se tako zavzemali za širjenje narodne zavesti in se upirali prisilnem ponemčevanju. Med 2. svetovno vojno so Nemci iz mesta in okolice Brežic izgnali 17.259 ljudi, v izpraznjene domove pa naseljevali predvsem kočevske Nemce in priseljence iz Besarabije. 28. oktobra 1941 je bila ustanovljena Brežiška partizanska četa z nalogo, da prepreči izselitev Slovencev iz teh krajev. Po 2. svetovni vojni se je velik del Nemcev izselil iz Brežic. Mesto se je začelo hitro razvijati in v sodobnem času lahko s ponosom govorimo o mestu z bogato tradicijo ter izrednimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi.
    © 2018 discoverbrezice.com | O piškotkih